Hanoi.Vietnam
5.7. - 18.7.2007
Kunming - Hanoi
Skupaj: 6.383 km oz. 436 h 17 min
Maybe tomorrow I’ll want to settle down, Until tomorrow, the whole world is my home.
Maybe tomorrow, I’ll want to settle down, Until tomorrow, I’ll just keep moving on.
Maybe tomorrow, I’ll find what I call home, Until tomorrow, you know I’m free
“Mogoce se jutri zelim ustaliti, a do jutri cel svet bo moj dom,
mogoce se jutri zelim ustaliti, a do jutri grem se vedno naprej,
mogoce jutri najdem dom, a do jutri sem svobodna.”
Terry Bush - Maybe Tomorrow - glasba iz risanke
Kunming je bilo mesto, kjer sem se po tednih ponovno naspala, kjer je kolo dobilo potrebno cistilno akcijo ter malce preobleke. In je mesto, kjer sem se srecala z nekaj Slovenkami, ki pa so bile vse tako ali drugace na odhodu domov (Izjema je Romana, ki ostaja v mestu do
zacetka septembra in pri njej pustim paket za Tibet). Bilo je nekaj klepeta, nekaj pijac..Na koncu pri meni tudi tisti cudni obcutki, ko vem da gredo domov. Z letalom in so v domaci vasi ce dan dva. In vem, da zame se ne bo jutri te srece. Vmes je se nekaj vzpetin, ki potrebno
jih bo zgristi, ter videti se nekaj soncnih vzhodov in zahodov (Ena izmed mojih drog.), srecati se dobre ljudi za skupni smeh in klepet in troteljne, ki pozenejo pritisk v nebo in prileti kaksna iskriva besede v katerem koli jeziku ze in vedo koliko je ura.
Pot me je vodila direktno proti meji - Hekou. Klasicno narava lepa, vasi majhne, drugacne. Se cuti pridih manjsin, pa vec verstva (Prisotni so bili tudi muslimani). Hrana je boljsa. Vec krompirja, zelenjave… Zadnji dan predvsem voznja skozi eno ogromno dolino, uzivanje ob pogledu na drevesa, kjer rastejo bananne in mangoti. Rezim hrane se spremeni za par dni. Sadje, sadje. (1 kg ananasa - 3 RMB, enako mango :):). Ponovno me ustavijo policaji tako pred mejo kot na Vietnamski strani, kjer jim ob dejstvu ko me zvecer zbudijo (Ko spim pod nekasnim hlevom) povem kar jim gre in se gremo kdo bo prej popustil. Po uri, ko uvidijo da se ne mislim premakniti odidejo. (Kje oz. kaj je Slovenija ne vedo…toliko o poslanstvu drzave, ter
marketinskih akcijah STO-ja…Slovenija ne obstaja. Kolikokrat bo potrebno se risati zemljevide.) Prehod meje je nekaj najlazjega. Se prestavimo nekaj desetletij nazaj. Ker sem tujka in se na kolesu mi naredijo prostor, da gre vse hitreje. Brez nekih hudih formalnosti. (Beri bila sem tudi pacek glede na dejstvo da me je zadnjo noc in dan pralo…) In meja. Dve veliki stavbi, vmes most in tam cez drugo stavbo nova drzava. Po 11 mescih. Prvo veselje. Crke. Lahko berem.
Drugo veselje. Ostanek “Francije” kruh. Sicer le tisti iz bele moke. A so dobre zemljice.
In tretjo veselje povabila k vietnamskim druzinam. Prvo se zgodi ze drugi dan..(Kako razlicno glede na Kitajsko..) Bilo je super. Ostanek Kitajske je bil konkreten prehlad ter klasika tusa tudi ze par dni nisem videla od blizu. Mama je zdravnica. In ko vsaka mama me resnicno
oskrbi od glave do pete. Od hrane do zdravil. Da bo ja vse v redu. A njena realnost, cetudi je zdravnica je bilo potrebno prvo oprati cunje na roke. (Cca. 250 ven iz Hanoi.). Kolo je ok, pot celotna od Pekinga do Hanoi poteka brez kaksnih velikih presezkov (Vrocine ter vlage je vec kot sem pricakovala), spanje se nadaljuje kjer je streha (V zadnjih tednih nekaj avtobusnih postaj, pokopalisce za vojake (Kjer sem imela prvo naravni tus - dez), nekaksni hlev, prazna
bolnisnica, prazen kompleks s 12 sobami ter tudi brez strehe ko enkrat z uzitkom gledas zvezde in drugic se jezis sam s seboj ker si butec in te namaka, kaplja za kapljo…)
Sever Vietnama je poljedelski, nerazvit. Ljudje vecinoma zivijo v lesenih hisah pokritih s slamo, veliko poti opravijo pes ali kolesih. Juzneje blizu mest je bolj razvito. In arhitekturni slog je vsekakor s pridihom ostanka prejsnjega stoletja in vladanja Francije do revolucije ter na zalost vojne. Ene generacije ni videti. Ceste so slabse ter konkretno ozje kot na Kitajskem. Se vec je hupanja. Sovrazim vozila NGO.
Nekako se pribijem do Hanoi. Kjer me kot prvo preseneti vozni park ter voznja. Kralji in vladarji ceste so mopedisti. Osebni avtomobili so v manjsini. Med mopedisti me je v prvih trenutkih strah. Ker pravila ni. Edino prabvilo je da se vse premika. A kaj hitro ugotovis ko si del
mnozice je ok. Tudi voznja v nasprotnem redu je sprejemljiva. Pestri obcutki. Klasicno se nekajkrat zgubim. Srecam se s kolesarsko reprezentanco Kambodzije ter uspem najti gostitelja (Ponovno koristim couchsurfing.org, ki mi ze tretjic omogoci, da si najdem streho ter
anglesko govoreco druzbo…) in tako sem pri Kanadcanu Azijskega rodu. Uredim si vizo. Po daljsem pogovoru, ter razlagi ces da ni problem potovati po Kitajski s kolesom ter enako velja za preckanje meje dobim po nesteto vprasanj od kje sem (Ceravno imajo v roki potni list, kjer
lepo pise Slovenija) le zagotovilo za vizo za 90 dni. In res sem sedaj lastnica nove vize in sanje oz. pot se lahko nadaljuje. Zgodil se bo Tibet. Tokrat iz Juga na Zahod. In z malce srece grem cez prelaz, kjer me je lani odneslo s ceste v luknjo. 
Hanoi je lusten. Nizji. ni tistih viskoih stavb. Hrana in bari so tako Vietnamski kot Zahodnjaski. Cene so nizje od velikih mest Kitajske konkretno (Pivo 1 EUR, dober obrok v fajni restavraciji - cca. 20 do 30 RMB, kino 15 RM s poustom ). Hrana - koncno za razumno ceno dobim
cokoladni namaz Nuttela, kruh in sir. Kako se mi smeji ko imam za zajtrk mleko, kruh in namaz ter ko sem imela taksne konkretne sendvice. Cimru ni popolnoma jasno. A jaz sem si ze nekaj casa zelela le to. Kruh. Sir. Cokoladni namaz. Mleko. - to je hrana, ki jo pogresam. S cimrom imamo par s”studentskih” vecerov…Prija.
No in tako je se ena blodnja dobila zapis v nekaksni obliki.
