Urumqu_se vedno
In se premika. Koncno sem dobila pismo. Pismo povabila, ki mi omogoca, da zaprosim za Kazakstansko vizo.(Se vedno ostajam mnenja, da je vse to nora birokracija…)
Sredi tedna pricakujem novo vizo v potnem listu in potem lahko recem Kitajska nasvidenje.
Kitajska bo ostala koscek, kjer so se mi stvari dogajale v vse smeri. Edina stvar, ki sem jo tu pogresala je bilo najti ravnotezje….:)
Pred dnevi sem pisala Sashi, kolesarju iz Nemcije (Povabilo na pijaco v Lhasi je se vedno nedokocano…zaradi moje nesrece…) posto naj poda mnenje o Kazakstanu:
“I HAVE CROSSED KASZACHSTAN IN 3 MONTH. THE ROADS WAS NORMALLY TOTALY
DESTROYED OR UNSEALED. THE PEOPLE WAS VERY VERY FRIENDLY AND
HOSPITALITY. I NEEDED ONLY 2 OR 3 TIMES MY TENT. KASZACHSTAN IS VERY FLAT. NORMALLY NO MOUNTAINS. VERY HILLY ONLY AROUND ALMATY. IT WAS VERY WARM AND I
THINK 2,5 MONTH I CYCLED THROUGH A KIND OF DESSERT. ”
No to je moja realnost za naslednje mesce. Ena zelja. Telo naj sodeluje. Da grem od meje do meje, cca. 4000 km, temperatura cez 40 C, mimo Aralaskega jezera, puscava, odmaknjeni kraji…. Vmes na vlak za par 1000 km po zadnjo vizo - za Azajberdzan..
In sedaj sem tu. PRed novim zacetkom. Jaz, kolo in pot v drugo proti domu. Kolo je sredstvo, ki ga trenutno potrebujem. Cakam dneve kolesarjenja ko bo telo in kolo eno… Potrebujem. Zelim. Hocem.
Pa da vidim…. naj se vrti in rola ponovno. Na zahod 
