“Zemlja si je vzela kar je njeno, a vsega nam ne more vzeti. So spomini, ki so vecni.” Tako nekako je napisala pisateljica ter igralka Mila Kacic. In kako mocne ter pravicne so te besede. So besede, ki mi potegnejo cez. Cez praznino. Da sem hvalezna, da dano mi je bilo poznati ljudi, ki so na meni pustile pecat.

Teta Justina. Odsla je.

Bila je zenica, ki zasluzila si je ime Gospa. Tam gori na Cesnjicah nad Blagovico je zivela v starem zupnjiscu. Bila je kuharica pri zupniku Mihu Trdinu. Skupaj sta na poti skozi zivljenje dozivela marsikaj.

V krscanskem duhu je na svoj nacin pomagala vzgojiti nemalo rodov. Ne nikoli ni pridigala. Teta Justina je zivela krscansko zivljenje s pokoncno drzo. Pri njej se ni bilo nikoli potrebno vprasati kaj pomeni beseda dobrota, pomagati drugim. Ker so dejanja govorila zgodbo zase. Bila je to cista pot.

Meni je na drugacen nacin pokazala cerkev. Dovolila mi je pogledati notri. Pokazala mi je kaj stoji za oltarjem, kako je na priznici, kako se potegnejo zvonovi, pa ceravno sem kdaj potem za trenutek dva obvisela v zraku. Dala mi je cmokije oz. ostanke od rezanja hostije, kot so mi razlozili cez leta, ko sem le to razumela.

In to se je dogajalo v letih, ko sem sele spoznavala svet okoli sebe. Ko bila sem otrok. Ko obisk na Cesnjicah je bil izlet, dogodek. Ko ne brati, ne steti nisem znala, bila sem le firbcna. Vedno je imela cas za moje vprasanje o tem in onem. In nastali so spomini.

Kasneje so bili obiski tu in tam. Brez izjem vedno obvezno prijetni. Vedno polni energije, dobrote, preprostosti in mirnosti. Vzela si je cas za besedo, dve. Njena vrata zupnisca so bila vedno odprta.

Na starost ji je zdravje pokazalo, da nic ni vecno. Od svoje sobice sredi narave je morala iti v mesto. Ni ji bilo enostavno. A ni imela izbire. Ni bilo nikogar, ki bi imel cas zanjo. A se ni pritozevala.

Tako kot je zivela. Tako je odsla. Mirno, spokojno.

Ponavadi recem, da se napake zgodijo, da se iz njih kaj naucim. A tokrat temu ni tako. Naredila sem napako, da si nisem vzela cas, ko bi lahko. Ja ne bom se vec mogla povabiti na caj in ta najboljso potico na svetu. Lahko recem le HVALA za vse. Za vsak trenutek, ki ostal je spomin.

Naj ti bo pot na onostran resnicno cudovita. Bila si Clovek, teta Justina.