sanjati…
Spodnje vrstice so bile napisane pred mesci in se danes mi nekako ne uspe najti primernejsih besed za konec….Tako, da tu je. KONEC…poti s kolesom. In ZACETEK zivljenja potem…
Sanjati bo potrebno nove sanje.
Ja konec je. Moje sanje so koncane, na ¾ poti, v Shangri-Li oz. Zhondianu na visini 3300 m, na severu zahodu Kitajske province Yunnan, na poti v pekel in nebesa, v Tibet tokrat z vzhoda.
Po dobrih 25.000 km je telo reklo, da ima dovolj. Sprememba kolesa ter moja nezmoznost poslusanja telesa ob prvih bolicinah so pripeljala do predcasnega konca. Ko moznosti izbire nimam vec.
Tisti vikend pomladi leta 2005, ko sem sama sebi rekla, da je cas da besede realnost postanejo si niti v najboljsih sanjah nisem mogla predstavljati, da bom danes po dobrih 20 mescih sedela tu. Ponovno dalec, dalec na vzhodu. In za seboj imela pot. Pot s kolesom. Pot, ki od zacetka do konca je bil en sam vrtiljak sprememb. Ko mesalo se mi je od veselja, od lepote narave, od trenutkov ciste srece, od prijaznosti ljudi, zalosti, joka, frustracij, bolecin, razocaranj, samote.
Ko prestavljala sem si meje, tako fizicne kot psihicne. Meni osebno, mojim bliznjim ter ljudim s katerimi se mi je pot krizala. Nikoli nisem izbrala lazje poti. Ni bilo bliznjic. Zakaj temu tako. Ker vem, da je najlepse (a vcasih tudi najtezje), ko si moramo pot do cilja poiskati sami. Ker je bila pot tudi izpit meni osebno. Da se cutim in cudim, se ucim in zorim o sebi. Presenetljivo je bilo opazovati telo v kombinaciji z glavo, kako je ubogljivo, koliko je zmozno, mocno in na drugi strani kako krhko je.
Na poti ni bilo problem najti motivacijo za vrtenje pedal v nemogocih trenutkih, ni mi bilo problem pozabiti negativne situacije ter se veseliti malih stvari. Ali mi bo uspelo spoznanja s poti udejaniti tudi v vsakdanjem zivljenju. To je nov izziv tega trenutka. Veselim se, da bom ponovno med ljudmi, ki so mi blizu, da moj dom ne bo sestavljen iz kolesa ter treh torb, ko mi ne bo potrebno iz dneva v dan gledati koliko zapravim. Veselim se da bom lahko jedla solato, ko bom hotela.
Kot je rekel ze Lance Armtrsong ni stvar v kolesu. Kolo je le sredstvo, ki pomagalo mi je videti svet in predvsem sebe v drugacnem momentu. Nisem ne prva, ne zadnja, ki sem opravila taksno pot. In zakaj tudi jaz na pot. Ker sem zelela sama na svoji kozi izkusiti, doziveti, o cem sem brala v zapisih, ker sem se zelela izogniti rutini (Ceravno je v nekem smislu tudi vrtenje pedal dan za dnem rutina. Nevednost kje bom zvecer spala postane navada. Ko imeti je tus vsak dan razvada.), ker sem zelela videti Kitajsko, ker sem zelela iti. Ker je bilo tam. (Tako kot gora za alpiniste.)
Sem mocnejsa od ostalih. Ne. Edino sprejela sem odlocitev, da grem svojo pot. Poiskusam videti stvari taksne kot so, pomagati ko lahko, ter se uciti od vecjih. Ne zelim pridigati. Je moja pot prava. Ni. Vsak ima moznost izbire svoje poti. Vsak je odgovoren za svoja dejanja.
Mi je zal. Niti za trenutek.
Spoznala sem sebe, spoznala sem delcek sveta. Svet je ogromen in je varen. Meje med ljudmi so umetne. Ljudje so njegova najlepša stran. Vsi se smejimo in jocemo. Poti ne bi bilo, ce ne bi bilo posameznikov, ki so mi pomagali, me pobrali, ponudili streho, dali kosilo, peljali v bolnisnico, dali nasmeh, me razjezili. Ker vem, da ko se jocem in smejim zivim. A potrebno je videti svet tudi v drugi obliki. Globalizacija ne resuje sveta. Zivimo v trenutku ko se dogajajo spremembe. Od nasih dejanj, bo odvisno kam gre svet jutri.
Mohammed Ali je nekoc dejal: Nemogoce je samo velika beseda, ki jo je uporabil mali clovek, ki vidi da je lazje zivite v svetu ki nam je dan, kot da uporabi svojo moc ki nam je dana, da ta svet spremenimo. Nemogoce ni dejstvo, je mnenje. Nemogoce ni pogodba, je izziv. Je moznost. Nemogoce ni nicesar.
In za konec se besede slovenskega alpinista Nejca Zaplotnik iz njegove nestetokrat cetirane knjige Pot. Kdor je nasel pot, bo cilj vedno nosil v sebi.
Pojdite. Najdite svojo pot. Ter kot pravi Hillary Blue: Tvoje zivljenje je potovanje, naj bo dostojno.
Jaz sem na poti domov. Tokrat z vlakom. In potem sanjati nove sanje.
November, 2007. Bar Studio. Vladivostock. Rusijia.
