Dnevi v Gruziji
**** Hvvala sestricni Eriki,ki si je vzela cas in prevedla zapis iz anglescine v slovenscino…In tako je tu se slovenska verzija… ****
Je dan in je noc, in se en dan je mimo… po nakaj tednih ponovno na cesti, kje naj zacnem s pisanjem porocila. Novica je taka, da sem se vedno ziva in da sem imela enega najboljskih tednov mojega popotovanje… kako naj to povem z besedami. Ali lahko? Ali ne morem? Kolikokrat sem si zelela, da bi lahko zamrznila trenutek. Da bi naredila paketek in ga shranila za poznejsi cas. Da bi bila sposobna pokazati, razloziti ljudem ki mi zaupajo in me podpirajo, a imajo se vedno vprasanje Marija zakaj?
Imam samo eno zeljo. Potrpite z menoj. Vzemite si nekaj minut. Berite.
Ja, bila sem primorana ostati v Tbilisiju za nekaj dni vec, kot sem zelela. Zivljenje v Gruziji se je za mnogo ljudi spremenilo. Ker sem bila v mestu prej in potem, sem videla razliko. Toda imela sem sreco, da sem stanovala pri druzini, ki me je vzela za svojo kot hci. Prvo in edino pravilo ki ga imamo: Marija , lahko odides z avtobusom ali vlakom oz. lahko ostanes tako dolgo, da bo varno potovati naprej s kolesom. Starsi doma so bili prestraseni. Oni so lahko videli samo porocila na televiziji in moja sporocila, ki so bila nasprotna. Dobila sem elektronske novice od doma, naj zapustim drzavo takoj ko je to mogoce. Dobila sem maile z vprasanji ali sem dobro. Ja, bila sem dobro. Vec kot to, imela sem dom. Bila sem na varnem kot so bili na varnem ljudje okoli mene. Ja, bili so dnevi, ko nismo vedeli kako blizu bo ta vojna prisla. Ja, bombe, ki so padale v blizini na letalisce so bile glasne in so tresle stavbe, kot potres…. Nisem hotela oditi. Ker sem tujka, bi morala oditi in Gruzijci bi morali ostali…Zakaj je narodnost pomembna? Vem, da je utopicno misliti na svet brez meja, toda lahko poskusimo in ga naredimo varnejsega za vse nas. Tebe in mene.
Tako sem ostala. In cakala na dan ko ne bo velikega premika vojske. Zavedela sem se, da je pot skozi mesto Gori zgodovina. Tako sem morala spremeniti pot. In popustiti in dobiti mobitel za SMS sporocila za druzino doma in druzino v Tbilisi-ju. Sla sem juzno v jutru po mirni noci.
6 ura zjutraj in kolesarim skozi center mesta. Bilo je takoooo mirno. Tiho. Malo ljudi naokoli. Dezela je imela tridnevno zalovanje za ljudmi, ki so morali umreti. (Zaradi visjih razlogov – politike, nafte,… kako neumno! Ne razumem!) Sem na kolesu. Kolesarim. Zalostna. Ne vem, kaj caka mesto v prihodnosti. Ali bo normalno zivljenje kmalu prislo nazaj? Se bo norost koncala? Ali bo vojak in druzinski prijatelj prezivel to? (Prisel je na dvodnevni pocitek, preden je sel nazaj na bojisce. Prepoznal me je z televizijskega porocila en vecer predno se je zacela vojna…. Smejiva se. Kako majhno…kako veliko… Rekel je da je dejstvo, da sluzi v Iraku nic v primerjavi s to norostjo.) Ali se bo vrnil (bom vrnila)?
Želim si in moram prevoziti Gruzijo s kolesom. Kolo ima magicno moc, da iz mena in ljudi, ki jih srecam izvabi najboljse (v vecini primerov). Tako kolesarim naprej. Tudi veselje je prisotno. Sem ponovno na kolesu. Grem na zahod. Pocasi, pocasi, a se vedno naprej.
Najprej proti Manglisi. Cesta gre navzgor in navzdol. Grem v klance. Preko Kojori-ja, kjer je veliko vojakov. Ustavijo me. Preseneceni so, da me vidijo. Preseneceni nad mojim kolesom in mojo Ruscino. Prijazno pokramljamo. O popotovanju, razlicne teme zanje in na koncu recemo castljivi (imej prijazno popotovanje in naj ti Bog pomaga) – kako veliko pomenijo besede v tistem trenutku. Pocasna sem, utrujena. Pocitek in dobra hrana so pustili posledice na meni. Vozniki, ki se vozijo mimo so preseneceni in mi dajo dodatno podporo kot prej.
Se vedno je dan, a ne morem vec voziti. Prevec sem utrujena. Ima malo vode…Pogledam naokoli. Vidim majhno stavbo v blizini. Grem do tja. Majhna cerkvica. To bo krasno. Posljem dva sms-a – dvema druzinama – domov v Slovenijo in v Tblisi. Bilo je mirno znotraj in zunaj. Potrebujem pocitek. ne morem spati. Premisljujem, premisljujem….pocutim se cudno..toda, srecna sem. (Sem normalna? Da uzivam v takem trenutku. Kaj je normalno?)
Neslednje jutro. Za vogalom, starec. Voda. Starec gre proti vodi, ki prihaja iz hriba. Popolno. Dobro jutro – Privjet. Pocutim se rahlo neudobno… Ne govorim gruzijsko, ampak samo rusko. Zna rusko, pogovarjava se. Pove mi najnovejse od vcerajsnjega dne. Vprasa me, katere vere sem. (Kolikokrat so me vprasali to vprasanje? Kolikokrat so me ljudje vprasali ali verujem? Kolikokrat ljudje recejo, da je samo en Bog.) prijeten klepet za zacetek dneva. Cesta je postala vse drugo kot cesta. Prodnata, mehka, vecinoma v hrib. Moram iti v klanec. Ponovno vojaski helikopter leti hitro in nizko. Vec vojaskih tovornjakov in vozil je na cesti. Kolesarim. Narava okoli je hribovita. Visje sem. Okoli 1500 metrov nadmorske visine. Hladneje je. Ljudje so mesani – Gruzijci in Armenijci. Popoldan sem povabljena na caj in obrok na cestnem gradbiscu. Samo mozje. Bili so prijazni. Pokazali so mi okolico. Znam voziti, jaa.. Preseneceni so. Uzivam. Zvecer pogovor nanese na spolnost…bla, bla. Povem jasno in glasno, ce ne bodo spremenili teme, jih bom zapustila in sla ponovno na kolo. Spremenijo se. Ni mi mar. Grem ven in zaspim. Se en dan za mano.
Naslednje jutro, vstani, vstani..do meje. Pozabim premisljevati o cesti….Tako je mehka. Vzivam v razgledu okolice. Polja… zeleno – rumenkasta. Jesen prihaja. Suho je in visoko za drevesa. Dobim povabilo na kosilo Armencev. Preprosto je. Krompir, sir, med, kruh, kislo mleko, voda, kava. Hrana je ponovno presenetljivo okusna. Vse so naredili sami. Imam jogurt in araside iz trgovine. Zamenjava. Oba sva vesela. Otrok je uzival v jogurtu iz trgovine in sama sem dobila kislo mleko z medom. (… zasvojena sem z mlecnimi izdelki v Gruziji… sir, jogurt. Hvala ti Bog za to, da lahko kolesarim.) Po kosilu dobim povabilo, ce zelim jahati konja. Preprost odgovor, seveda hocem. Drugic v zivljenju jaham konja. Kaksna cudovita zival. Elegantna, mocna. Ko mine nekaj casa, moram reci adijo. Cas je. Ponovno imam eno fantasticen trenutek za spomin. Kolesarim skozi vas. ljudje me povabijo, naj prenocim pri njih. Zavrnem povabilo.
Se vedno ne vem, kako se bo situacija odvila.. In do Turcije je se vedno nekaj dni. Popoldan prezivim vec pod kolesom kot na kolesu. Imam vec kot 20 padcev… Ko je cesta mehka je tezko drzati ravnotezje. Vse se dogaja pri majhni hitrosti. Do vecera uspem priti do Ninosmnode. Kako vesela sem ko vidim ponovno gladko cesto pred menoj. Trda podlaga. Jupi. Preden grem ven, sem povabljena k druzini na vecerjo in prenocitev. Armenci so, z Gruzijskim prijateljem, ki je vojak in je danes prisel nazaj in njegova zena je Rusinja…
Pot s kolesom se nadaljuje. Kolesarjenje je prijetno in enostavno. Pri Varzi je tezje. V kriziscu srecam dva turista iz Ceshe. Fino je ponovno govoriti anglesko. Se vedno imam probleme z nogami (otekle, trde, bolece…). Pridruzim se jima. En dan bolj preprost – pocitek. It tak je bil. Naslednje jutro dobim darilo od Tomaza. Spalna vreca. Resena sem pred marazom zahodne Turcije
Naslednje jutro je cas, da se odpravim proti meji. Ustavim se v mestu, da bi lahko uporabila interneta, da bi prebrala zadnje novice. Internet ne deluje, zaradi vojne.
Pocijem v senci po zadnjem mestu v Gruziji…Moski pride do mene in mi pravi da je dve leti nazaj gostil popotnika iz Nove Zelandije s prav takim kolesom in velikim kruhom.. Zacnem se smejati…Turist je bil Robert Tomson. Tako sem povedala temu moskemu kaj se v Robertovem zivljenju dogaja in da preci Kitajsko na skatebordu (poglejte njegov blog www.14degrees.org in preseneceni boste, kaj lahko naredi cloveska volja..). Predno nadaljujem pot…se smejim. Kako majhen je svet…Toliko razlicnih poti, casovna uskladitev.. :-Gruzija mi daje ponovno prijetne trenutke.
Pridem do zadnje bencinske postaja v veceru. Ponovno povabilo. Prezivi z druzino. Ima prijeten vecer… cudno noc. Moski pride in me povprasa za seks.. (Isto se je zgodilo v KZ.) Ponovno sem glasna in jezna. Sovrazim, sovrazim, sovrazim! Zakaj? Odide. Moje noci je konec..Zjutraj se opravicim…Odidem do meje, nihce ne dela do 9 ure zjutraj…tako da imam cas. Govorim z begunci iz Cecenije. Cakajo in upajo na moznost, da gredo v Turicijo. Zadnja dva meseca zivijo v sotoru.
Taksna je bila moja Gruzijska pot…dnevi, ko nihce ne ve, kaj se bo zgodilo naprej. Ko so novice iz Gruzije se vedno na prvih straneh..
Predno koncam – hvala Lia in druzina iz Tibilisija za vse kar ste storili. Upam in zelim si, da bi se nekoc ponovno srecali, da bodo besede ki smo si jih izrekli postale resnicnost.:-
