Sveze novice z vzhoda…
Ko sem bila pred meseci se doma sem ob vsem letanju sem in tja imela cas za pogovor z Majo (Ki je en tak fajn clovek z neizmerno kolicino znanja, iskrega duha in globokih misli.). Med drugim je nastal naslednji dialog:
Marija se sprasuje: »Sem res nova in drugacna? Je potrebno izkustvo vse lepote in bolecine ter nevidni oklep okoli mene, da spoznam, da je svet zunaj raznobarven, znotraj pa isti tu in tam, da so dusa in custva center biti?« In odgovor: »Da, je potrebno. Ljudje dobivamo take izzive, ki smo jih vredni in zmozni sploh uzreti. Eni v zivljenju pac lovijo pajke po stenah, drugi zmorejo in morajo storiti vec. To je njen Al-Araf, zid, zid na katerem je hudo, tezko, ker nimaš scita konvencionalnosti, razmejuje nebesa od pekla, a preprosto ves, da moras gor, da k sebi klice zmagovalce. Videti in nekaj vedeti o »raznobarvnosti« sveta je eno, a je neprimerljivo s tem, da jo gledas in s tem uvidis.«
No danes se vedno razmisljam o gornjih besedah. In drzi. Nisem clovek normativ. Nisem clovek za igre… Po treh mescih dela in iskanja sebe, vklapljanja v okolico sem se odlocila narediti rez. Prva napak je bila, da sem se prehitro vrnila na vzhod…(Glava je bila se polna smorna.). Druga napaka, ostanek s poti…ne “da se mi govoriti”. Tako, da so nekateri problemi namesto, da bi se resili postali prevec moteci.
V zadnjih tednih sem sla tako od trenutka, ko nisem vedela nic. Imela par klepetov z ljudmi, ki me poznajo…od prej. Sprejela odlocitev. In ponovno zacela dihati. Ko ne znas pojasniti, a ves da je prav. Ceravno je noro.
Odlocitev je, da se cez dober teden dni vracam na kolo. Prvo z vlakom do Kazahstansko - Kitajske meje in potem poiskusti kako bo telo reagiralo na idejo. S kolesom do doma. Ja telo vsekakor ni popolnoma nared za to igro. A nekaj mi ne da miru. Lani, ko mi je bilo tezko sem si nickolikrat predstavljala kako sem bom v zadnjih tednih pripeljala po Balkanu, nazaj v Slovenijo, nazaj v Loko, v domaco ulico. Ja clovek si izbere cudne stvari za motivacijo. In vem kako sem se pocutila, ko sem domov iz Rima pripeljala okvir prvega kolesa. Tako, da kolo je potrebno pripeljati domov. In krog bo sklenjen. 
Pot je spremenjena, ker je spomin na vso bolecino se prevec svez. (Grici ter koleno niso dobra kombinacija.) Se bojim? Me je strah? Ja prekleto je! Vem, kaj pocnem? Priblizno. Se veselim naslednjih mescev. O ja! Sem boljse kot sem bila pred mescih? Aha!
Tako, da povabljeni na nove epizode s ceste. Hvala, ker ste tam. Mi je obisk doma podal streznitev, da resnicno na tej poti nisem sama.
