24.8. - 17.9.2007
Kunming - Shangri-La
Skupaj: 8.569 km = 588 h 07 min.

“Here Comes The Sun… & I Say It Alright…” - The Beatles
“Tu je sonce…in je lustno…”

V trenutku, ko pisem te vrstice se mi smeji. Vesela sem tega trenutka. Zakaj - ker drugi dan vidim sinje modro nebo, bele oblake, sonce ki sije in greje. Sonce, ki daje mi upanje da za dezjem posije sonce. (Tako za vreme, kot za moji koleni…;)

Prvi dan poti iz Kunminga so oblaki zadrzali vodo zgoraj. Po dolgem casu se pri voznji iz mesta nisem konkretno zgubila (Na Kitajskem imajo lepo oznaceno kako priti v mesto, kako pa iz njega pac ne.) Cesta je bila za spremebo Ok, manj prometa. (Celo pot do Dali-ja jer bilo vidno, da je avtoceta pobrala vecinoma trnsporta.) Povsod naokoli rizeva polja. Hitri pogled bi omenil, da gledas polja polne psenice. A tokrat niso to polja polna vode ter nekaj zelenja. Tokrat so to polja polna rizevih “jedrc”. So polja, ki navadnim Kitajcem bodo dali hrano v naslednjih mescih, nekaterim pa tudi skromen zasluzek. (Sicer bizarno majhen. Pridelava riza je tezko delo!) Ko zmanjka polj, so p tam grici. Klasika. Pot me pelje cez nekaj manjsih in visjih prelazov.

Drugi dan useka se desno koleno. Tocka bolecine isto kot pri levem pred tedni. Bolecina onemogoci normalno kolesarjenje. Zakljucim pred vecerom. Ponovno prazni prostor. (Saj ponoci bo dez..Nic novega.) In sledi procedura, ki je sedaj stalnica - razgibavanje, masaza, kreme - za obe koleni - cez vecer, za dobro jutro ter tudi med voznjo. Koleni se ocitno ne strinjata z idejo, da vsak km naredim na kolesu in pika.

(Aha ce kdo lahko poda dodatno mnenje: boli na notranji strani - kaksen cm stran od pogacice. Bolecina ni konstantna. A ko zaboli boli! Obremenitev v stran je nemogoca. So trenutki ko je OK, ter trenutki kose sprasujem zakaj? Vem, da koleni bom potrebovala se kasno leto tudi po poti, a zelja, da se vsak km naredi na kolesu je tudi mocna. Trpljenje v vrocini, dezju zadnjih tednov postane nesmiselno ce sedaj neham. Ne pred Tibetom. Ne pred tocko, kjer bo verjetno najtezje a na svoj nacin tudi najlepse.)

Kakorkoli ze naslednje jutro se pot nadaljuje. Razdalja med vasmi se poveca. En vecer mi ne uspe najti praznega prostora in tako grem spati tja kot tovornjakarji. (Teh prenocisc je na Kitajskem ogromno. Cena okoli 1,5 EUR/noc.) Soba nic posebnega, osebje super prijazno. Lep zakljucek dneva. Za dobro jutro pada dez. Posteno se nasmejijo ko idijo mojo kombinacijo - kolo, roza deznik in gremo na pot. (Tja do 18 km/h gre z deznikom v levi roki brez problemov.)

Prispem v stari Dali. Vzamem si dan prosto. Klasika - prenocisce, ciscenje in sprehod po mestu. Mesto lezi ob jezeru Er-Hai (Oblika usesa…) na visini 1900 m. Vreme kislo. A se mi nasmeji ko sredi mesta srecam skupino Slovenskih turistov. Domaca govorica. Vedno prija. Vedno je lustno in pika. Povabijo me na vecerjo v njihov hotel. Kaksna sprememba zame. (Klasika na mojem meniju so nudelci..) Super hrana, lusten klepet in za konec se kava ter za lazjo pot cokolada (Ponovno Lindt cokolada. :)). Hvala vsem!

Po dnevu pocitka grem naprej. V breg in v dolino. Druzbo klasicno dela dez. Ki pa je sedaj na visini motece. Ker je mrzlo, ko si moker. Sledi prelaz 2600 spust na 1800 in vzpon na 3000 (trenutno na 3300 m.). Vmes so trenutki veselja - vsakic na vrhu prelaza ko vidim pot navzdol se veselim ko mali otrok. Od prvega dne naprej. Se vedno je isto. In so trenutki frustracij, trenutki jeze, kricanja, pogovora same s seboj…Ker boli.

Ja taksna je pot ta trenutek. Pokrajina je lepa. A je ne znam, ne morem uzivati. Ljudje so vsekakor blizje Tibetencam kot Kitajcem. Tisti okrogli ogoreli obrazi. Vidijo se molilne zastave.

Ja sem na vhodu v Tibet iz juzne strani. A nadaljevanje ta trenutek - ne vem.

Kjerkoli ze ste na tej zemeljski obli. Imejte se lepo. Smeha in dobre volje polno naj bo.

Aha - SKLAD MOMO. DAJMO DAJMO NAMESTO NA KAVO - 1 EUR ZA LAZJI VSAKDAN 3 SREDNJESOLCEV IZ OBSOTELJA. HVALA!