Hekou.Kitajska
25.7. - 12.8. 2007
Hanoi - Hekou
Skupaj: 7.323 km ter 501 h 21 min
Pot me je po dobrem tednu dni v Hanoi-ju vodila naprej. Potrebno je bilo reci tambien-nasvidenje Hanoi. Za menoj so bili predvsem lahkotni dnevi, podobni tistim lezernim trenutkom v studijskih letih. Dobra pijaca, dobra hrana, dobra druzba…kaj clovek hoce vec. Hvala Der in druzba. 
A pot je pot. In sla sem proti Laosu. Do meje m je locilo dobrih 300 km. Do nje nisem nikoli prisla. Prvo postajo je predstavljal vasica Mao Cho. Cesta me je vodila cez prelaz. Zadnji vecer pred prelazom sem hotela prespati v prazni hisi, a mi ni uspelo. Dobila sem obisk. In vztrajne otroke, da grem spati k njimi.
Hisa je bila tipicna za predel kjer sem se nahajala. Lesena, na stebrih. Na eni strani WC, drugje crna kuhinja, pred vhodom “water buffalo - taksne prikupne velike krave, in pogled cez okno banane na drevesu. Vmes pa prostor. Tla, kjer se spi. Druzina revna. Kmetje. Za hrano riz v kombinaciji z instant nudelci za vecer in jutro. A mi dajo se par cokoladnih piskotov…ces za na pot. Ne morem jih vzeti. Zelim jih dati nazaj. In obcutki so isti kot na Pamirju pred letom dni. Nimajo nic. A bi ti dali vse. Sicer sem opazovana vsako minuto, vsak premik. Veseli so da sem tam. Da sem jih malenkostno spremenila vsakdan. Anglesko ne govori nihce. Tako je bilo na trnutke smesno komicno tragicno vse skupaj. A prijetno. To so tisti prijaznjsi Vietnamci. Ko te sicer gledajo, a ne odpirajo torb samo zato ker so tam.
Naslednja postaja je bila vasica Mao Cha. Turisticna vasica. A se vedno prijetna. Ker vecinoma turisti pridejo za eno noc…Tu so tisti prvi problemi. Ko cene poskocijo v nebo. Ker si turist. In dobis obcutek, kot da si denarnica na dveh nogah. Ko se zelis pogajati za normalno ceno so trmasti. (Lazje je pri Kitajcih, kjer se obe strani pogajata…In so vsi na koncu srecni.;)) Ostala sem v vasici tri dni, ker se mi ni dalo iti naprej. Knjizni molj me je zagrabil. In je bilo pac potrebno zakljuciti knjigo. Okolje je bilo mirno. In to so bile moje pocitnice. Ko mi ni bilo potrebno skrbeti za nic. Kolo notri, nihce ga ne testira, drega (Resnicno ze cakam Tibet in malce samote. Vsaj par dni…) Ker Vietnamci so hujsi kot Kitajci. Osebni prostor ne obstaja. Tikajo vse. In ne razumejo dejstva, da je kolo moje! Ni le stvar, predmet. So obcutki.
Ko se odlocim, da je cas da se premaknem pride Greg. Kanadcan. Kolesar, ki kolesari dva mesca po JV Aziji. Sportnik po dusi, fajn clovek. Skupaj greva na vecerjo, sledi pivo (Bia Hoi - cena 0,75 EUR za vrc - 6 kozarcev, lahko, pitno pivo.. ter prevreti arasidi poleg. ) in sprememba nacrta. Odlociva se, da greva skupaj naprej nekaj dni. Jaz da grem pac v Laos cez drugi prehod - bolj severno.
Prvi dan je super. Lustno kolesarjenje. Sicer je hitrejsi. (Moski pac ) A mu ni problem pocakati na vrhu, ali kje vmes. Tako cudna sprememba. Po 11 mescih ponovno kolesarim z nekom. Gledam nekoga v hrbet. In se veselim, ker vem da zvecer bo druzba za klepet. Druga sprememba je nacin potovanja. Greg vedno spi notri. Glede na temp. ter dejstvo, da je cena ce potujeta dva nizja - princip ko placas celo sobo - okoli 3 EUR na noc na osebo…Se strinjam. In je to ze druga sprememba. Ko zgodaj popoldne zakljucis z vrtenjem pedal. Imam tus. Mrzlo vodo. Ja na nek nacin je lazje.
Drugi dan pred kosilom se zakljuci pravljica z moje strani. Koleno sredi pedaliranja zaboli in boli. Bolecina je preko vseh mojih meja. Vzameva cas za kosilo in pocitek. Led in masaza. Ko se ponovno vsedem na kolo ni nic bolje. In zakljuciva dan. Naslednja dneva sta ena sama groza, strah in bolecina. Spremenim nastavitve in nacin kolesarjenja. Kar mi omogoca da grem naprej ko je cesta ok…A klanci, blato…je adijo. Ne morem hoditi, ne morem goniti. Boli. Drugic na poti je jok mocnejsi. Greg hoce da zakjuciva, a jaz trmarim, da dva dni zdrzim do Dien Bienh in tam vzameva dan za pocitek. Vmes v Son La vprasam na policiji kako je s podaljsanjem vize. Odgovor, da do 5 dni ni panike. Realnost je bila kasneje drugacna..Pot do Dien Bienha je zelo lepa. Pokrajina cudovita, konkretno gricevnata, ogromno manjsin, njihove obleke. A zame ni nic uzitka. Eno samo trpljenje. In ko imava potem se problem z ljudmi sredi ceste, kjer Greg mora izprazniti denarnico (10 USD), jaz nimam nic denarja v svoji…da greva lahko naprej se veseliva,da je za nama. Policije nihce noce poklicati. Na mestih je cesta ponovno eno samo blato - cca. 30 %. V enem izmed blatnih delov, ko potiskam kolo naprej, me prehiti motorist turist. Izmenjava par besed. Njegov komentar pove vse: “I am traveling by bike too, but to travel on these shity roads on recumbent…All respect..Tibet is nothing”.Ko vedel bi decko koliko so mi v tistem trenutku pomenile te besede. Tako prideva do Dien Bienh. Mesto znano iz zgodovine, kjer so Vietnamci premagali Francoze z zelo dobro taktiko in uporabo koles za transport orozja.
Izgubiva upanje, da se bova za primerno ceno lahko najedla zunaj. Zato se odlociva da si hrano ze pripravljeno kupiva na trznici in pojeva v hotelu. Tako je obicajni vecerni obisk trznice. 2 kg riza ali nudelcov, 100 gramov pasjega mesa (Ki je dobrega okusa. Drugo izgleda se bolj cudno…) zelenjava in sadje, sojino mleko, ki se cez noc spremeni v jogurt….Tako za vecerjo in zajtrk.
Dan pocitka ter masaze dane dobro kolenu. A ker ne vem kaj in kako. Se odlocim, da nadaljujem z Gregom ter tokrat pozabim na Laos. (Ker so ceste menda konkretno slabse.) Tako naju v naslednjih 4 dneh caka lepo, a naporno vrtenje pedal. Greg gre naprej, jaz sledim v svojem ritmu. Do Sape. Vmes so vzponi dolgi od 10 do 26 km. Eno izmed mest poimenujeva Divji zahod na vzhodu, ker je resnicno kot mesto duhov. Sapa. Vsi pravijo kako je lepo in nujno za videti. Zame le ena turisticna vas vec. Tako kot Yangshua na Kitajskem…Ni vec duse….Bilo a proslo. Sledi spust. Moja malenkost sledi kombiju. Kar pomeni hitrost 50 km/h + . Po cca. 15 km se odlocim, da se ustavim. Ko zelim iti naprej. Defekt prve gume. In na tem kolesu pomeni to tudi padec. Seveda Murphy na levo koleno. A kako sem vesela, da se je zgodil pri skoraj nicni hitrosti.Sledi samo se meja.
Pogovor z uradniki. Naredijo zapisnik. V slogu, ces da sem prekoracila vizo in s tem Vietnamske zakone povedo ceno - 250 RMB. Zapisnik je nemogoce dobiti. Placam. In grem ven. Vesela, da sem nazaj na Kitajskem.
Kolesarjenje po Vietnamu je tam, kjer ni prometa ter dobra cesta super. Narava je konkretno zeleno, hribovita…Drugace pa so vozniki busov ter tovornjakov se bolj nori kot na Kitajskem. Konkretno vec je hupanja ter ceste so ozje in slabse. V mestu so vladarji mopedisti.
No zgoraj napisano velja za severni del Vietnama. Moj krog je izgledal Lao Cai - Vinh Tri - Hanoi - Mao Cha - Son La - Dien Bienh - Sapa - Lao Cai….Ostali del mi ni poznan.
Sedaj sem v Hekou-ju, jug Yunnana. Jutri poiskusam iti nazaj na kolo in naprej nazaj v Kunming. Pocasi. Resnicno crkljam koleno maksimalno. Ker ponovitve nocem. V 14 dneh imam za narediti cca. 700 km.. (Drugace 7000+ se je zavrtelo..)
Lepo bodite, kjerkoli ze ste. 
