Dushan.Kitajska
5.6.2007 - 14.6.2007
Guilin - Dushan
Skupaj: 4.670 km = 312 ur 56 min
“Love the moment. Flowers grow out of dark moments. Therefore, each moment is vital. It affects the whole. Life is a succession of such moments and to live each, is to succeed. - Ljubite trenutek. Rastline rastejo v trenutkih teme. Tako je vsak trenutek zivljenski. Vpliva na celoto. Zivljenje je zaporedje trenutkov in ziveti vsak trenutek, je uspeh. ”
Corita Kent
Ker je bilo nekaj casa mrtvilo. Danes se drugi zapis s poti. Sicer je od Guilina minilo se ne deset dni. Je bilo pestro. Reci nasvidenje Kate in Nepheli je bilo tako nehvalezno. In sem prestavljala dan za dnem. Ces saj imam dovolj casa da pridem do Kunminga. In ze prvi dan mi je postalo jasno, da pot sedaj ne bo tako enostavna.
Narava je horizontalo postavila v vertikalo. Visinski metri si sledijo. (Mislim, da jih dnevno naredim vec kot na Tibetu.) Ob vsem tem se pojavi se druga igra narave. Ki se imenuje dez,voda. Ja na lastni kozi sem obcutila kaj pomeni subtropsko podnebje v deznem obdobju (Saj ga ni konec.Samo danes ne pada.:) Za spremembo se odlocim obiskati vasico PingAn, ki je poznana po svojih rizevih poljih. In tipicno za Kitajce. Ko morajo nekaj pokazati stvari polepsajo. tam kjer ni turistov pa se glavna cesta ni vredna tega imena. In tako sem imela od dezju, ki ne pada temvec lije za vsakdan se cesto. Ob kolicini vode to pomeni nekaj cm debelo blato. Blato iz rdece prsti. Ki je gosto kot glina. (Kar obcuti oprema, ki mi povzroci konkretne probleme. A na taksni poti ni vprasanje ali problemi bodo. Vprasanje je le kje se bodo pojavili ter kako se jih bo saniralo.) In zacnem gagat, dan za dnem. Misija dneva kako suh spati na suhem ter ostati suh cez noc. Ker zjutraj se zgodba ponovi mokre cunje, mokre obleke in gremo naprej v novo bitko. Ko dez malce umiri pokaze zemlja nestrinjanje s clovesko neumnostjo. Ja ceste so pogosto grajene direktno v breg. Pozabijo na moc vode. Blatu se pridruzijo zemeljski plazovi. Kdaj slisis v daljavi da nekaj grumi. Kdaj pa se pripeljes in ne mores naprej. Ali pocakas. Ce si pa med prvimi pa kolo na rame in nekako pes cez. In gres naprej. Vmes se sprasujes zakaj ze. Odgovora v tistem trenutku ne poznam.A vem da za dezjem posije sonce. In res je tako. Sonce, ki pokaze ti kje se potepas. In provinca kjer sem sedaj je cudovita. Hribovita. Polna manjsin. Igra oblek, trakov, barvnih kombinacij. Ter tudi podoba vasi. Hise so iz lesa tako prijetno. Mesta so Kitajsko hladna mrtva. Le najti prenocisce pod streho je pa sedaj vecji problem. Ko izberes ali se bos kopal v pol metra vode blata sredi noci ali spal na javnem straniscu. Ja slednje je pravi odgovor. Saj je bilo cisto. Ja druge moznosti ni bilo. S spanjem je tako, da sem testirala ze vse vrste prenocis trenutno. Edini minus je, ce me za dobro jutro zbudi kricanje kaksne Kitajke ter dez…. Sem pa bila tudi prijetno presenecena parkrat.
Drugace se vedno sledim ideji, da ne uporabljam sotora (Resnici na ljubo ga tudi ni kje postaviti. Ali so rizeva polja, ali pa je tako prekleto strmo.) ter si ne placujem prenocisca. (V 80 dneh sem 6x placala za nocitev.)
Glede na nacin kot trenutno potujem sem vesela, da sem solo. Ker iscem meje. (Razum je trenutno na dopustu.:) Tako fizicno kot psihicno. Veselim se malenkosti. In ko sem mokra, ko cucek se skupaj s Kitajskimi kmeti na rizevih poljih smejimo drug drugemo. Vsi smo isti cepci na pozitivi..
Do prihodnjic. Pazite nase in uspicite kaj lepega. Da ni dolgcas pac.:)
