“Life’s journey is not to arrive at the grave safely
in a well preserved body,but rather to skid in sideways,
totally worn out, shouting: “Holy Cow.. What a ride!”

Pravijo zaceti je najtezje. In ne morem kaj, da se strinjam s to izjavo. Sedim pred ekranom carunalnika in razmisljam kaj naj sploh napisem. Kako naj stvari, ki so se mi pripetile, se mi dogajajo ter jih se bom dozivela zajamem v neko celoto, ki vredna bo branja s strani vas bralcev oz. obiskovalcev teh strani.

Ja moj stari blog je s prehodom cez Kitajsko mejo dozivel intnernetni mrk. In tako vse do danes nisem napisala popolnoma nic. Pot na vzhod se je odvijala naprej z vso intenzivnostjo . Bili so trenutki joka, srece, obupa, frustracij, veselja, trpljenja, samote ter tistega notranjega zadoscenja, ko si sam seboj tako eno, ko pogled v zvezde ti da notranji mir, ko nasmeh cloveka ti da energijo za dva dni naprej, ko pojes si sam sebi, ko smejis se brez razloga. Ko si za trenutek clovek, ki gre spati s soncem, ter jes ko si lacen in s kolesom si eno.

In mi je lepo ta trenutek. Ne potrebujem nic vec. Ker imam vse. Svoje sanje, ki postale so resnicnost.

Kratka obrazlozitev za tiste, ki me ne poznate. 5.3.2006 sem se poslovila od domacih ter se s kolesom podala na vzhod dosanjati svoje sanje. Po dobrih 17.000 km sem prispela v Peking. Za menoj je pestro leto, pred menoj pa se eno, saj grem nazaj, tokrat na zahod tudi s kolesom. Ja zivim intenzivno solo zivljenja z veliko zlico.

Pot s kolesom se je zakljucila zaradi poskodbe kolena. Tako, da je bilo prvo potrebno poskrbeti za zdravje in potem vse ostalo. Trenutno me je pot skozi zivljenje popeljala nazaj na vzhod.

In se to glede na vse: nisem ne prva in ne zadnja, ki delam taksno pot. Je pa to moja pot (”I did it my way” - Frank Sinatra)

** Strani so v fazi oblikovanja, pisanja in urejanja.**